Zadnji dan ZDA

Čeprav nas je Amerika že precej namučila s svojo velikostjo in razdajo, ki jo moraš prehoditi oz. prevoziti, da sploh lahko vidiš stvari, ki si jih lahko zasledil na televiziji ali internetu, se ji tudi zadnji dan nismo pustili. Kakor druga mesta, ki smo jih obiskali, ima tudi Los Angeles kaj za pokazati. Preden smo se dokončno poslovili in oddali naše jeklene požeruhe:), smo si ogledali še HOLLYWOOD ter si sprostili oči in napolnili želodce v zelo znani gostilni Hooters:).

Vožnja proti zelo znanemu napisu HOLLYWOOD

Prijazna gospodična iz Hootersa nam postreže slastne perutničke:))))

Kaj se zgodi če pustiš napitnino:)

Za konec pa smo si privoščili še malo morja na Santa Monica Beach, kjer smo po tihem upali, da vidimo kakšno Baywatcherko:) (saj veste kakšno:)). Če že ni bilo reševalk pa so bile turistke:), ki so začudeno gledale, ko smo se zapodili v mrzlo tiho oceansko morje.

Santa Monica Beach v ozadju

Ups:):):):)

Najbolj željni morja

Borba z valovi

Marko in Grega v vlogi BABEwatcherjev

Le kdo se skriva v tem topu (če ni slikal, nas je pa zabaval):)

San Diego - Letalonosilka Midway

Tekom našega zadnjega celotnega dneva v ZDA smo se odpravili v San Diego, ki se nahaja dobri dve uri vožnje južno od Los Angelesa. Cilj je bil obisk letalonosilke Midway, ki je zasidrano v tamkajšnjem pristanišču. Naš prvotni namen je bil ta, da bi obiskali znamenito letalonosilko Interpid, še na vzhodni obali, točneje v New Yorku, vendar se to zaradi njene obnove ni zgodilo.

Ogled letalonosilke Midway je trajal dobre tri ure. Medtem smo si ogledali samo ladjo pa tudi vsa letala, ki so kadarkoli služila na njej. Ime Midway je dobila po znameniti bitki v drugi svetovni vojni in je prvič zaplula leta 1945. Ameriški mornarici je služila vse do 1992. Med tem časom je bila tudi trikrat obnovljena in tudi povečana. Po zelo zanimivem ogledu, ki je bil za nekatere od nas morda najbolj fascinanten ogled, kar se tiče strojniškega dela smo se še odpravili na Royal Beach blizu San Diega, kjer pa nas je pričakalo mrzlo in vetrovno vreme. Po tem je sledila vožnja domov in pakiranje, saj se jutri vračamo v Slovenijo. Do takrat pa lep pozdrav in hvala za spremljanje našega potopisa. Se vidimo!

Pred potjo v San Diego smo še zadnjičkrat natankali naša žejna avta

Na poti smo opazili kupoli jedrskih reaktorjev o katerih nam je včeraj govoril prof. Catton

Po nakupu kart smo naredili skupinsko sliko, potem smo se pa razklopili po Midwayu

Pogled na vzletno ploščad

Krila letal, ki služijo na letalonosilkah, so zložljiva

"Kroniki" za zapahi

Nap poti domov smo se tako zelo približali mehiški meji, da smo lahko poslikali prvo mesto na njihovi strani

Los Angeles - univerzijada

Predpredzadnji dan naše ture po ZDA smo uspešno končali na znamenitem Walk of Fame (Hollywood, Los Angeles), kjer pa na splošno razočaranje nismo našli svoje zvezde. Morda ob prihodnjem obisku…

Pred tem se nam je zgodilo še marsikaj. Obiskali smo trgovino z računalniško opremo (večkrat smo se že poskušali upreti temu, a se ni izšlo), si ogledali morda najbolj znamenito kalifornijsko univerzo (UCLA) ter bili na večerji pri profesorju Ivanu Cattonu. Na University of California Los Angeles smo si za začetek ogledali kampus, kjer smo med drugimi izvedeli, da je njihova bolnišnica edina na celi zahodni obali, kjer lahko oskrbijo Predsednika. Za tem nas je sprejel Omar, podiplomec profesorja Cattona, ki nam je razkazal njihov laboratorij za prenos snovi in toplote, kjer delajo na zelo zanimivih projektih, predvsem iz področja nuklearne tehnike. Sledil je ogled elektrarne kampusa, prav ste prebrali, univerza in kampus imata lastno elektrarno na plin. Poenostavljeno povedano, elektriko proizvajajo z dvema turbinama iz vojaškega lovca F-18. Temu je sledilo povabilo v dom doktorja Cattona, ki nas je s tem malce presenetil. Za večerjo smo dobili pico, sladoled z browniesi ter pivo. Po ogledu njegovega porša 911 smo se odpravili v svoj vsakodnevni motel super 8, kjer se pripravljamo na jutrišnjo ekskurzijo v San Diego, na skrajni jugozahod ZDA. So long!

Še slikovno gradivo:

Predstavitev kampusa UCLA

Zgradba univerze

Naša skupinica z vodičem Mitchem...

...ter z maskoto univerze

V smogu Los Angelesa se ne vidi niti vrhov stoplnic

Doktor Catton, njegovi študenti in mi

Boris je vedno za hece...

...vendar s Čakom Norisom ni heca. Takoj ko smo zagledali njegovo zvezdo smo vedeli, da smo videli vse in preveč in smo morali takoj zapustiti prizorišče

Ta slika ne spada v kontekst, je pa zanimiva

In še pogled z našega balkona na nočno nebo Los Angelesa. Kam so se skrile zvezde?

Hooverjev jez in Grand Canyon

Po preživetem sobotnem večeru v mestu zabave smo se že zgodaj zjutraj prebudili v zaspano nedeljsko jutro. S priigranim denarjem smo že ponoči napolnili potovalke, zato nam je za zjutraj ostal le odhod. Edina stvar, na katero nismo smeli pozabiti, je bila zajetna količina vode, saj smo pričakovali podobno visoke temperature kot prejšnje dni.

Prvi del poti se je končal pri znamenitem Hooverjevem jezu. Verjetno vsak pozna to znamenito zgradbo, a ne ve vsak, da je bil prvotni namen tega jeza zagotoviti konstanten pretok reke Kolorado in preprečiti vsakoletne poplave. To, da je obenem nastala tudi elektrarna, ki proizvaja električno energijo za milijon ljudi, je bil vsekakor dobrodošel »stranski učinek«. Z njegovo izgradnjo so končali dve leti pred predvidenim rokom, to je leta 1934. Najprej smo se spustili v njega in si ogledali dovodne cevi in turbine, zatem smo se pa zapeljali še po njem proti našemu drugemu današnjemu cilju, Grand Canyonu.

Hooverjev jez

Ogledali smo si krajši film o nastanku Hooverjevega jeza

Strojnica pod Hooverjevim jezom (12 turbin)

Vožnja do Grand Canyona je trajala malo dlje kot do Hooverjevega jeza, približno 2 uri. Na koncu nam je celo zmanjkalo asfalta pod pnevmatikami, saj je zadnjih 25km poti makadamskih. Kljub satelitski navigaciji nam je bilo malce neprijetno, vse dokler nismo zagledali napisa, ki je potrdil pravilnost naše smeri. Po plačilu 20$ parkirnine za vsak avto smo takoj ugotovili, da bomo primorani seči še globlje v denarnico. Izkazalo se je, da preprosto ni zadeve, ki bi jo lahko počeli brezplačno. Imeli smo dve izbire: helikopter ali avtobus. Še sami ne vemo zakaj, vendar smo se odločili za avtobus (dodatnih 30$ po glavi), ki nas je zapeljal do znamenite steklene ploščadi, ki sega preko roba prepada. Ker bi tukaj morali plačati še enkrat 30$ na osebo in je bilo fotografiranje z nje prepovedano, smo se raje odločili, da gremo na naslednjo postajališče. Tam smo nato posneli vse potrebne fotografije, s katerimi bomo dokazali, da smo res bili tam. Poleg tega smo si ogledali še eno kavbojsko ter eno indijansko naselje.

Makedamska pot proti Grand Canyonu

Pogled na Skywalk

Kolorado v ozadju

Mi v vlogi restantov:)

Spopada Gregorja in Dejana

Sedaj smo na naši več kot 600km-ski poti proti našemu zadnjemu pomembnemu cilju, to je Los Angeles.

Pot proti Los Angelesu in custom made airbrush:)

Las Vegas v dveh dneh

Opravičujemo se za včerajšnji izostanek vašega vsakodnevnega spletnega čtiva, a je bil dan naporen, vročina je bila obupna, pot pa predolga… Vsi smo živi in zdravi.

V četrtek zvečer smo prispeli v mestece Mojave, ki se nahaja v puščavi, ni pa locirano v narodnem parku Mojave. Tudi nam ni bilo logično. Včeraj zjutraj, to je v petek, smo se z našima avtomobiloma odpravili do vojaške letalske baze Edwards. Ta se nahaja na področju jezera, ki ga ni več in obsega 120 kvadratnih kilometrov. Podlaga je zelo trda glina, ki ustreza ne samo za pristajanje letal, ampak tudi vesoljska plovila (Space Shuttle). To je bil tudi vzrok, da je ameriška vojska ustvarila to letalsko bazo po drugi svetovni vojni. Ker se gre za vojaško infrastrukturo, nam je bilo fotografiranje na nekaterih mestih prepovedano, ne pa onemogočeno. Tako so nastale spodnje slike. Lahko pa povemo, da smo videli nekaj zelo novih letalnih naprav, seveda vojaških. Kot zanimivost velja izpostaviti, da je letalo, ki je prvo prebilo zvočni zid, vzletelo prav iz tega letališča. Pisalo se je leto 1947, letalo je bilo Bell X-1, pilot pa Chuck Yeager.

Po ogledu vojaškega dela smo se odpravili še na del baze, ki spada pod NASO. Tam so nam razkazali svoje dosežke. Dryden NASA Center je eno izmed treh letališč na svetu, kjer lahko pristane ameriško vesoljsko plovilo Space Shuttle. Za ta namen imajo v tej bazi v stalni pripravljenosti letalo Boing 747, ki je posebej prirejeno za transport vesoljskega plovila. Videli smo ga, vendar ga nismo smeli slikati. Morda zato, ker je v teh dneh v vesolju ameriška posadka, ki bo morda morala pristati na tem letališču?

Nedovoljena slika:)

Po približno 6 urnem ogledu je sledila 500km dolga vožnja po puščavi. Vzponi in spusti na avtocesti so se vršili v razponu od 150 do 1200 metrov. Temperatura zraka pa je dosegla 41°C. Proti večeru smo prišli do Las Vegasa. Jupi! Po krajši osvežitvi smo se podali v noč. Eni smo si ogledali znameniti Strip (glavna ulica, vsi znameniti kazinoji), drugi so preizkusili svojo srečo v igrah na srečo – vsak je prispeval 5$, ki smo jih v 10 sekundah izgubili. Lahko vam edino zaupamo, da imamo več sreče v ljubezni kot v igrah na srečo. Potem smo malo po polnoči zaspali. In smo spali. In spali…
Šele danes pozno dopoldan smo se zbudili. To je bil prvi nočni spanec, ki je trajal več kot 6 ur. Je prav prijal. Zatem smo si šli ogledati Atomic Testing Museum, ki je bil ustvarjen v spomin na tistih 928 (uradnih) petard, pardon, atomskih bomb, ki so jih detonirali v bližini Las Vegasa tekom hladne vojne. Seveda v raziskovalne namene. Med drugim so testirali tudi 500 megatonsko bombo na enem otoku – od tistega dne otok ne obstaja, »specialisti« so ga namreč upepelili. Sedaj tega več ne počno, a je spomin na to početje še kako živ. Tudi v tem muzeju nam niso dovolili slikati. Popoldan smo odšli še v Las Vegas Outlet Center (nakupovalni center, večinoma obleke) in kupili nekaj oblačil in obuval. Sedaj počivamo ob in v bazenu ter se počasi odpravljamo v nočni Las Vegas. Aja, danes je sobota in je mesto najbolj živo. Toliko za danes in za včeraj ter lep pozdrav iz mesta zabave. Viva Las Vegas!

Pot proti Las Vegasu

Motel v katerm smo se utaborili:)

Skupinska slika pred zelo znanim casinom Belaggio

PS.: Ne se bat, nismo preveč zapravili… če pa vas mika, da nam pošljete nekaj denarja za karte za domov, pa nimamo nič proti…

Narodni park Sequioia and Kings Canyon

Uh, kako naporen dan. To bi bil lahko naslov današnjega spletnega zapisa. Zjutraj smo se zbudili že ob 7-ih, nato pozajtrkovali v jedilnici motela ter krenili na pot. S prenočiščem (Motel 8, Fresno) smo bili zelo zadovoljni, saj je bilo za razliko od naših dosedanjih zatočišč kar solidno. V sobah nas je bilo po 4, imeli smo telefon, televizor, brezžični dostop do interneta itd. Fino.

Za danes smo si zadali cilj, da bi obiskali narodni park Sequioia and Kings Canyon. To smo tudi v celoti realizirali. Po treh urah vožnje smo prispeli do King Canyona. Že ob dolgi vožnji navzgor se nam je zdelo, da bomo danes kar visoko. Ob pogledu na navigacijo smo dobili potrditev, bili smo na slabih dveh tisočakih. Po ogledu kanjona smo pot nadaljevali do atrakcije današnjega dne, sekvoj. Vse dokler nismo prispeli do General Grant Tree se nismo v celoti zavedli prave velikosti teh iglavcev. Največja drevesa te sorte dosegajo višino do stotih metrov in so lahko stara preko 3000 let. Slike, katere si lahko ogledate spodaj pričajo o pravi velikosti sekvoj, a pravi občutek o dimenzijah se da dobiti le v živo. In še zanimivost, današnja največja dosežena višina je bila 2332m, z avtom.

Pokrajina pred narodnim park Sequioia and Kings Canyon

Prvi daljši postanek pred parkom (ohladitev:))

Zmeraj eni in isti

Cesta do parka je bila zelo vjugasta...

pod njo pa ...

Skupinska slika pred sequioiami

Dokaz, da so ta drevesa res velika

Mi in sequioia v vodoravni legi

Malzeit:):)

V parku smo se povzpeli preko 2300 metrov

Ker nas je čakala še 300km dolga pot do naslednjega prenočišča, smo se na pot podali že ob 17-i uri.

In še ena gasilska pred motelom

Pred kratkim smo se nastanili v motel in gremo sedaj spat. Lep pozdrav iz puščave Mojave (Kalifornija) vsem našim bralcem. Se kmalu spet javljamo…

Narodni park Yosemite

Ha, ha, spet mi je uspelo da sem prišel do računalnika in da se vam javim. Današnji dan se je začel zelo zgodaj, zbudili smo se že ob 5-i. Pot nas je vodila iz San Francisca čez slikovito pokrajino Kalifornije do Yosemite narodnega parka. Med potjo smo lahko opazovali vetrne elektrarne, velike kmetije, nasade sadnih dreves in orehov ter prostrane pašnike. Nekateri izmed nas so pa večino poti prespali. Ni kaj, naporni dnevi začenjajo počasi pobirati svoj davek. Na polovici poti smo se vozniki zamenjali in tako pot nadaljevali do našega cilja nekje na 1800 metrov nadmorske višine. Vmes smo imeli v enem avtomobilu goriva za le še 30 kilometrov ampak se je vse srečno končalo - našli smo črpalko. Park je pravzaprav dolina sredi Sierre Nevade. Vse okrog se vzpenjajo granitne stene s katerih se v dolino spuščajo veliki slapovi. Na parkirišču smo se nato razdelili v dve skupini. Ena je raziskala dolino, druga pa se je med tem povzpela do Nevada falls. Del druge skupine je zaradi izčrpanosti približno na ¼ poti obupal. Najbolj vztrajni pa so se podali prav do samega vrha, kjer so bili priča izjemnemu razgledu nad celotno dolino Yosemite. Pot do vrha slapov in nazaj naj bi trajala približno 6 ur mi pa smo celotno zadevo izvedli le v pičlih treh urah. Po končanih ogledih smo se lačni odpravili proti našemu prenočišču v Fresnu. Vmes smo se ustavili in nekaj malega pojedli, nato pa siti in s polnim tankom goriva odpeketali spat. Lep pozdrav do naslednjič.

Še slike:

Vetrne elektrarne na poti iz San Francisca proti Yosemite

Mestno našega postanka na poti - pravljična lepota

Posledice gozdnega požara

Naša avtomobila na bencinski črpalki

Marko in Grega se skupaj veselita

Eden izmed vrhov v narodnem parku Yosemite

Tomaž, Marko in Peter na kosilu

Skupina pogumnih fantov pod osvojenim vrhom

Vesela družba okoli našega hecmajstra Borisa